Predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) se ne strinja, da namerava vlada spremembe treh zakonov s področja dela, ki bodo močno omejili nekatere sedanje delavske pravice, poslati v parlament brez doseženega soglasja s socialnimi partnerji.

Kaj je vaš glavni očitek malemu delu in kako to, da glede tega zakona sindikati do zadnjega niste bili enotni?
Naš glavni očitek malemu delu je, da povečuje negotove oblike dela. Po podatkih nemškega sindikata o posledicah malega dela so v Nemčiji med drugim upadle zaposlitve s polnim delovnim časom z obveznim socialnim zavarovanjem, prav tako niso dosegli napovedane množične legalizacije dela na črno, niti zaposlovanja brezposelnih z obveznim socialnim zavarovanjem. Le desetim odstotkom Nemcem, ki opravljajo malo delo, uspe prehod v redno delo. Kar zadeva razhajanja sindikatov glede malega dela, smo na koncu dosegli konsenz. Na zadnjih pogajanjih smo sindikalne centrale proti temu zakonu nastopale enotno. Res pa je, da so na zadnji seji ekonomsko-socialnega sveta (ESS) nastale razlike, ki jih sicer ne bi dramatiziral. V ZSSS smo bili že od samega začetka proti predlogu, ker je po našem trdnem prepričanju ta predlog strup za trg dela. Naša ključna pripomba od samega začetka je bila, da definicija malega dela takšna, kot je, ne postavlja jasne ločnice med zaposlovanjem po zakonu o delovnih razmerjih in po napotnicah. Takšna ureditev, kot se ponuja zdaj, je pravi eldorado za delodajalce, kajti zaradi stroškov se bodo delodajalci, ki že zdaj redko zaposlujejo za nedoločen čas, po sprejetju tega zakona zagotovo raje odločali za negotove oblike dela, ki bodo dobile pravi pospešek. Razlike med sindikalnimi centralami pogosto vodijo v različno strukturo članstva v sindikalnih centralah. V ZSSS smo že od začetka trdno prepričani, da je ta zakon napaka, da bi se morala vlada predvsem lotiti problema, ki je mnogo večji – kaj bi bilo treba narediti, da bi ljudje dobili delo za nedoločen čas. Napačen je pristop vlade, ki vidi rešitev v popolnoma zgrešeni oceni, da je vir vsega zla prevelika zaščita starejših delavcev. Ker so starejši ljudje po zakonu preveč zaščiteni, naj bi jim nekatere pravice znižali. Od te vlade takšnih neoliberalističnih tez ne bi pričakoval. Ob problematiki malega dela so se napačno posvečali samo študentskim vprašanjem. Tudi politikom je ustrezalo, da se je razvil konflikt na tej ravni, saj so pozornost s tem nehote preusmerili s problema brezposelnih. Politiki so bili še dodatno zadovoljni, ker se je konflikt osredotočil na problematiko študentskih servisov.

Je bilo to namenoma?
O tem težko sodim, nisem namreč privrženec teorije zarote. Dejstvo pa je, da je bila to voda na mlin politiki, ki je ta zakon agresivno ponujala. V tem dialogu je bila šibka točka, kajti pri študentskih servisih je bilo marsikaj narobe in javnost se je osredotočila na ta problem, ki je bil ključen tudi pri opredeljevanju. Problemi, na katere opozarjamo mi, pa so širši, sistemski in bodo na trgu dela pustili dolgoročne posledice. Seznanjeni smo namreč z izkušnjami, ki jih imajo z malim delom v Nemčiji in mislim, da ni razloga, da bi si delali iluzije, da bo pri nas kaj drugače. Malo delo ne bo zmanjšalo dela na črno in ne bo rešilo temeljnega problema ustvarjanja kakovostnih delovnih mest in kakovostnih zaposlitev. Tisti, ki enkrat stopi v ta rondo, težko najde izhod.

Kaj se je v resnici dogajalo v torek na teh famoznih maratonskih pogajanjih, kjer se je vlada odločila, da bo ZDR spremenila brez dogovora s sindikati?
Nekoliko nenavadna je bila že napoved vlade ob koncu prejšnjih pogajanj, da bomo naslednjič obravnavali paket treh zakonov, ki urejajo trg dela in še pokojninsko reformo. Vsak od teh zakonov pa zaradi kompleksnosti in občutljivosti tematike, ki jo obravnava, zahteva daljši čas usklajevanja. Napovedali so tudi, da bomo začeli z delovnopravno zakonodajo in pokojninsko zakonodajo smo na tem srečanju res zelo hitro končali. Vladna stran je na srečanju vztrajala pri svojih izhodiščih in poskušala s strategijo ločenega sestajanja predsednika vlade s posameznimi partnerji. Mi smo ves čas vztrajali, da v paketno reševanje celotne delovne zakonodaje ne bomo privolili. Zakon o malem delu namreč ne more biti sestavni del paketa, ker imamo nanj preveč pripomb, prav tako druge sindikalne centrale. Postavili smo tudi pogoj, da damo soglasje na ZDR in zakon o trgu dela, če vlada umakne določbe, ki zadevajo odpravnine. Ključen je bil dvopartitni sestanek predsednika vlade in delodajalcev, po katerem so dali jasno vedeti, da pri odpravninah ne bodo popustili in potem tudi mi k dvema spornima zakonoma nismo dali soglasja. Če bi pri odpovednih rokih prišlo do nekih razumnih korekcij v korist delavcev, bi bil to za nas celo boljši izid – če bi dobili neko kompenzacijo in bi se približali tistemu, kar poznajo v nekaterih skandinavskih državah. Ampak vlada se je zavedala, da bi šlo to na stroške države in je dala takoj jasno vedeti, da pri tej točki ne bodo popustili. S strani vlade je to razumljivo, ni pa opravičljivo. Celoten projekt delovnopravne zakonodaje ima ozadje, ki je prisotno v mnogih evropskih državah. Gre za to, da bi tako zmanjšali proračunski primankljaj, ki je nastal kot posledica krize oziroma kot posledica denarne pomoči bankam in finančnemu sektorju. Za te milijarde evrov mora zdaj nekdo plačati. Naši politiki žal nekritično upoštevajo tovrstna priporočila OECD, kar mislim, da je velika napaka.

Vir: www.delo.si