Kaj imajo skupnega brezplačno svetovanje študentom, avtobiografija Borisa Pahorja Moje suhote, nedeljski roza večeri v Klubu K4 in študentske krvodajalske akcije?

To, da so vsi tako ali drugače povezani s Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani. In to, da jim kot še številnim drugim dejavnostim, ki jih ta organizacija podpira, s predlaganim osnutkom Zakona o malem delu, kot opozarjajo poznavalci, grozi postopno ukinjanje.

ŠOU v Ljubljani prav danes praznuje 20-letnico svojega obstoja. Po dveh desetletjih delovanja se največja slovenska študentska organizacija še vedno zavzema za temeljne študentske pravice, vendar je svojo primarno vlogo že zdavnaj prerasla in postala eden pomembnejših stebrov civilne družbe. Ob tem pa ne gre spregledati tega, da jo spremljajo tudi manj pozitivne zgodbe in dvomi o transparentnosti njenega delovanja in namenski porabi sredstev.

ŠOU v Ljubljani danes vodi njen 20. predsednik, 23-letni študent četrtega letnika politologije na Fakulteti za družbene vede Jernej Štromajer, ki prihaja Slovenskih Konjic. Ko je lani marca nastopil mandat, si je za eno izmed prioritet v svojem programu zastavil obuditev časnika Tribune, zdaj pa se že nekaj mesecev ukvarja s problematiko študentskega dela. Z njim smo se pogovarjali sredi priprav na dijaške in študentske proteste, ki bodo v sredo, 19. maja, na Prešernovem trgu v Ljubljani.

Vlada je s predlogom zakona o malem delu močno razburkala področje študentskega dela in delovanja študentskih organizacij. Sporazuma z vlado niste dosegli in za sredo napovedujete dijaške in študentske demonstracije. Je zakon res tako slab?

Zakon je v tej obliki za nas nesprejemljiv, zato vztrajamo pri njegovem umiku. Gre za zakon, ki korenito posega na zelo široko področje od celotnega trga dela pa do socialnih pravic najšibkejših študentov, za katerega ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) ni predstavilo nobene empirične analize, projekcije njegovih posledic. Pri sistemski spremembi take vrste je težko predvideti posledice. Zakon o malem delu omejuje tako študente kot delodajalce, ob tem pa enači tri popolnoma različne skupine – dijake in študente, brezposelne in upokojence. Druga dimenzija tega zakona pa je njegov vpliv na delovanje študentskih organizacij, ki so se v teh dvajsetih letih razvile v pomembne civilnodružbene akterje.

Če bo zakon s predvidenimi omejitvami za delodajalce sprejet, se možnost opravljanja malega dela zmanjša za več kot tretjino. Ob tem naj bi se iz zbranih dajatev financirale tudi štipendije. Prav tako je omejitev na štiri evre bruto na uro za večino del prenizka. Prof. dr. Bojan Bugarič z Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani meni, da je vlada RS kršila določila o presoji posledic predpisov. Še več, po njegovem mnenju je vlada zavajala javnost glede priporočil Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) o nujnosti takšne ureditve trga dela. Ključno je, potrjuje prof. Bugarič, da se položaj študentov ureja z vidika različnih resorjev.

Skrbijo nas tudi populizmi na vladni strani, ki so vezani na krizo, ki naj bi bila izgovor za utemeljenost dodatnega slabšanja položaja študentov. V državi bi se morali vprašati, koliko bi državni proračun stalo, če bi izpad študentskega dela res v celoti nadomestili s štipendijami, ki jih obljubljajo. Vsi naši argumenti so predstavljeni v Dokumentu o socialnem položaju študentov v Sloveniji, ki smo ga pred časom izročili predsedniku vlade.

Študentsko delo želite videti v posebnem zakonu. Zakaj?

Zavedati se moramo, da gre za vprašanje vrednotenja vloge študirajočih. Če študente obdavčimo na enak način kot delavce, bo logično, da jim je treba postaviti še druge “običajne rešitve”, kot so šolnine in krediti. Vlada pravi, da vsako delo šteje, ampak kaj se v resnici skriva za to skovanko? Enotna davčna stopnja? Gre morda za način, kako pri zadnjih vratih vpeljati nekaj, kar smo pred leti zavrnili kot nepravično in nesprejemljivo? Če je malo delo enako obdavčeno kot vsako drugo delo, potem je malo predvsem v tem, da je omejeno – davki nanj pa so previsoki!

Ampak zakon o malem delu predvideva povišanje deleža za štipendije in za študentske domove. To je nenazadnje tudi vaša zahteva, mar ne?

Bodimo natančni: zakon ne predvideva ničesar, zgolj dviguje odstotek za štipendije iz naslova dajatev od malega dela. Ker ni nikjer nobenega izračuna, prognoze, kako se bo panoga malega dela v prihodnje razvijala ali, bolje, upadala, nihče ne ve, koliko dodatnih sredstev se bo na tem naslovu sploh zbralo. Mi ocenjujemo, da bo zbranih sredstev za štipendije še manj kot doslej. Mimogrede, ta sistem poznamo že štiri leta, pri čemer je država dve leti porabila samo za to, da se je odločila, kako zbrana sredstva sploh podeljevati.

Če zakon predvideva dodatna sredstva za štipendije iz naslova malega dela, pa ni jasno, katera vrsta štipendij bo to. Zamislite si situacijo, ko bodo socialno šibki študentje sami ustvarjali delček sredstev za štipendije za naslednje leto, zaradi svojega dela, s katerim si bodo skušali pokriti stroške življenja, pa naslednje leto presegli cenzus. Takšen “novi red” odločno zavračamo.

Letos je na primer kar 16 milijonov evrov ostalo v proračunu za državne štipendije zaradi prenizkega cenzusa. Naj spomnim, da smo se študentje lani tri mesece borili z ministrom Svetlikom za povišanje cenzusa in s tem boljšo dostopnost štipendij. Če bi nam prisluhnili, bi iz tega denarja lahko razdelili vsaj 10.000 štipendij. Namesto da bi bili pri razdeljevanju državnih štipendij bolj učinkoviti, nekateri raje razmišljajo o študentskih kreditih ali posojilih.

Povzeto iz: www.dnevnik.si

Avtor: Danijel Vončina